Jeszcze Polska nie zginela; Slika umirajočega legionarja v poljskem muzeju v Rapperswilu.pdf

(278 KB) Pobierz
CH. GUILBERT:
„JESZCZE POLSKA
NIE ZGINELA".
(Slika umirajočega legionarja
v poljskem muzeju
v Rapperswilu.)
V MUZEJU EMIGRANTOV.
Spisal dr. Evgen Lampe.
sodnika in občinskega pisarja. Ko se je napovedal
nemški cesar na obisk, da si ogleda švicarske
vojaške vaje, je bila prva misel, ki jo je pograbilo
švicarsko časopisje: Kaj pa hoče? Pa ne, da bi
Viljem zasedel nemški del Švice! Dokazovali so
mu, da bi nemško državo le oslabil, ako bi poleg
Alzacije in Poljske dobil še kos Švice, ki bi mu
naredila več preglavice, kot oni dve, Zavezni
predsednik Forrer je v svojem nagovoru na nem­
škega cesarja tudi krepko udaril na samozavestno
struno.
A danes mi je na misli druga stvar, ki je
kakor romantična vizija zasijala v moje švicarsko
bivanje.
Ko sem zjutraj pogledal skozi okno, me je
razveselil nekoliko milejši pogled na nebo. Sicer
se ni dalo prav razločiti, kje je solnce in ali ga
je sploh kaj, a bilo je vsaj upati, da se bodo ta
dan vremena Švicarjem zjasnila.
Krenil sem k jezeru, koder hitri parniki
množice izletnikov prevažajo od brega do brega,
Ne imenujejo jih zastonj „lastovke". Kakor tiček
od strehe do strehe, leti tak parnik od pristana
do pristana. Jezero je podolgasto, od ene po-
dolžne strani se smejejo vile in nasadi na drugo,
Tako gosto so posejani bregovi z letovišči in
lepimi vasmi, da se zdi, kot bi mesto ob koncu
jezera z obema rokama objemalo to čisto, sinjo
vodico, v kateri reka Limat, prihitevša z visokih
planin, koplje svoje valove in okrepčana hiti dalje,
Vožnja po jezeru je kratkočasna in polna
mičnih prizorov, ki se naglo menjavajo, ko parnik
|eliki tok tujskega prometa je v poletnih
mesecih obrnjen na Švico. Nebotične, z
večnim snegom odete gore, mrki ledniki,
do katerih tihote prodira melodično zvonjenje
pasoče se živine, bujno zelene doline z bistrimi
vodami in prijaznimi jezeri, in slednjič udobni
gostoljubni hoteli vabijo tujce iz vseh delov sveta,
da si poleti ohlade živce in se nasrkajo planin­
skega zraka v tej čudovito lepi deželi.
Hladila je bilo pač dovolj letos — še nekoliko
preveč. Hotelirji so tožili, da ne pomnijo tako
mrzlega poletja, hribolazci so plašno gledali na
zasnežene vrhove, kadar so jih sploh mogli videti
iz oblakov in megla, in poljedelec je tožil, da od
mraza trpi paša v visokih planinah. In potem še
ta nesrečni barometer, ki je cinično kazal lepo
vreme ravno takrat, ko se je vsul najhujši dež!
V takih razmerah je bolje, da ostaneš v do­
lini in da iz varnejšega zavetja izletiš v višave,
kadar se utrudijo oblaki s svojo radodarnostjo in
puste za kratek čas prodreti solnčnim žarkom.
V Curihu sem vedril. To cvetoče mesto ob
krasnem jezeru je prava slika podjetnosti in prid­
nosti švicarskega prebivalstva. Široka ulica od
kolodvora do jezera je res velikomestna in istotako
trgovine ob njej, ki vabijo z mičnimi izložbami.
Tuintam zagledaš mladega fanta s puško na rami.
On se gre prijavit poveljstvu, da kot svoboden
Švicar na hribih s svojo risanico straži domovino.
Švicar je ponosen na svojo neodvisnost, in ta je
celo mnogovrstna, ker je vsak kanton državica
zase. Vse se voli na šest let — od učitelja do
— 373 —
804043185.001.png
Zgłoś jeśli naruszono regulamin